Osnova za zastavo Republike  Slovenije je belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava, ki so ji dodali državni grb. Razmerje med širino in dolžino zastave je ena proti dve. Barve zastave gredo po vrstnem redu od zgoraj navzdol takole: bela, modra, rdeča. Vsaka barva zavzema po širini tretjino prostora zastave. Središčna točka grba na zastavi  se pokriva s točko 1/4 dolžine zastave in točko stika bele in modre barve. Grb sega z gornjo polovico grba, na kateri so zvezde, v belo polje, z drugo polovico pa v modro polje. Višina grba je 1/3 širine zastave oz. je enaka širini ene od treh barv zastave.

Slovenska narodna zastava – belo- modro- rdeča tribarvnica – se je uveljavila leta 1848, v času “narodnega preporoda”, ko so Slovenci določili slovenske barve na podlagi barv iz grba dežele Kranjske in jih predlagali v potrditev tedanji avstrijski administraciji. Ministrstvo notranjih zadev na Dunaju je 23. septembra 1848 kranjske deželne barve, ki jih je že leta 1836 določil cesar Ferdinand,  potrdilo. Tako je belo-modro-rdeča zastava postala slovenska narodna zastava. Prvi so jo razvili spomladi, v marcu  1848. leta v času revolucionarnega vrenja slovenski študentje na Dunaju, v Ljubljani pa je prvič zavihrala 7. aprila 1848. leta na stavbi gostilne Zlata riba na Wolfovi ulici. Zastave v belo-modro-rdeči barvni kombinaciji (prvotno je imel kranjski grb iz leta 1463 namesto bele barve zlato barvo) so takrat spontano osvojile srca Slovencev in zavihrale po vsej deželi. Po januarski diktaturi v Kraljevini Jugoslaviji leta 1929 je bila narodna zastava prepovedana, po II. svetovni vojni pa je bila osnova za republiško zastavo v okviru tedanje Jugoslavije, kombinirana z rdečo zvezdo.

Slovensko državno zastavo je 24. junija 1991 določila takratna slovenska skupščina, predhodica današnjega Državnega zbora, s sprejetjem amandmaja C (100) k ustavi iz leta 1974 ter z njo v času tik pred slovensko osamosvojitvijo nadomestila staro republiško zastavo. Tako je Slovenija v novo obdobje vstopila tudi z novimi simboli (grb, zastava,  himna).

Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi, ki je bil sprejet leta 1994, določa in ureja ravnanje z obema zastavam, z zastavo Republike Slovenije in z slovensko narodno zastavo. Obe se lahko uporabljata istočasno. Prva predstavlja državo Slovenijo,  druga pa okrog 2,5 milijona Slovencev, živečih  po vsem svetu,. .

uporabe državne zastave in določa, da je  stalno izobešena:
– na poslopjih, v katerih je sedež predsednika republike, sedež državnega zbora, sedež državnega sveta in sedež vlade;
– na območju mejnih prehodov;
– na poslopju predstavništva Republike Slovenije v tujini in na prevoznih sredstvih, ki jih vodja predstavništva uporablja pri opravljanju uradne dolžnosti, v skladu z mednarodnimi predpisi in običaji države, v kateri je predstavništvo, oziroma v skladu s pravili in prakso mednarodne organizacije, pri kateri je predstavništvo;
– na ladjah in na drugih plovilih; z zastavo so označena tudi letala in druga javna prevozna sredstva, ob pogojih in na način, ki jih določajo predpisi.

Zastava se izobesi ob praznikih Republike Slovenije, in sicer:
– na dan 8. februarja, Prešernov dan, slovenski kulturni praznik,
– na dan 27. aprila, dan upora proti okupatorju,
– na dan 1. in 2. maja, praznik dela,
– na dan 25. junija, dan državnosti,
– na dan 26. decembra, dan samostojnosti in enotnosti,
na poslopjih, v katerih so uradni prostori državnih organov, organov lokalnih skupnosti, lahko pa tudi na drugih javnih objektih, na stanovanjskih hišah ter na drugih primernih krajih; zastava je izobešena ves čas praznikov. Seveda se zastava izobesi tudi ob drugih protokolarnih dogodkih.  Zastava je lahko stalno  izobešena tudi za označevanje poslopij, v katerih so sedeži ministrstev ali drugih državnih organov in organov lokalne skupnosti.

Vir: http://www.dvajset.si/prvih-20/pregled/prej-in-zdaj/drzavni-simboli/