Slovenski grb

Opis grba

Grb Republike Slovenije ima obliko ščita. V sredini ščita je na modri podlagi lik Triglava v beli barvi, pod njim sta dve valoviti modri črti, ki ponazarjata morje in reke, nad njim pa so v obliki navzdol obrnjenega trikotnika razporejene tri zlate šesterokrake zvezde.  Ščit je ob stranicah rdeče obrobljen. Grb je oblikovan po določenem geometrijskem in barvnem pravilu.

Po levi in desni strani ima grb rdečo obrobo,  tako da se v njem pojavljajo vse tri barve s slovenske tribarvnice. S pomočjo zlate barve treh zvezd je ohranjen tudi spomin na zlato barvo v zgodovinski zastavi dežele Kranjske. 

Avtor grba je akademski kipar Marko Pogačnik, rojen v Kranju, ki živi v Šempasu pri Novi Gorici. Ta zanimivi umetnik, ki je med drugim prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, grb utemeljuje kot »kozmogram« države Slovenije. Kozmogrami, po prevodu iz grškega jezika »celostni zapisi« kot genski zapis posameznika,  so reliefna oz. likovna znamenja, ki uvajajo v prostor zdravilno energijo; energija, ki jo uvaja kozmogram slovenski grb, torej uvaja energijo, ki podpira slovensko identiteto. Zato avtor grba ideje za nastanek  ni jemal iz zgodovinskih sporočil, simbolov in drugih znamenj, marveč je grb zanj zgolj celostni zapis prostora, v katerem obstaja Slovenija, torej nekakšen njegov odtis.  Grb ima po njem zato natančno določeno shemo, v kateri je kodirana vsebina. V tem smislu sta mu kot osnova vendarle služili dve umetnini, ki sta zanj po svoji naravi podoben »zapis prostora«. Prva je Prešernova pesnitev Krst pri Savici z uvodno sliko, skozi katero se je preko  pesnika strukturiral simbolni prostor Slovenije: Triglav nad gladino Bohinjskega jezera in z zlato svetlobo nad goro, ter Plečnikov steber Device Marije, ki danes stoji pred župnijsko cerkvijo na Bledu, kjer se lik novega slovenskega grba prvič pojavlja na Marijinem plašču s Triglavom in šesterokrako zvezdo nad njim.

Pogačnik temu osnovnemu orisu slovenskega prostora dodaja še nekatere elemente. Osnovni sistem predstavljajo tri glavne osi, ki vse tečejo od Triglava: os celosti v smeri Istre, kreativna os v smeri Ljubljane do belokranjske Kolpe oz. vasi Rosalnice, os preobrazbe čez Slovenj Gradec preko Murske Sobote do meje z Madžarsko. Te osi ustvarjajo tri med seboj prepletene trikotnike. V  grbu so hkrati zajeti vsi antični elementi prostora: element zraka (modro nebo), element ognja (zlate zvezde), element vode (valovje) in element zemlje (gora). Vsi našteti elementi skupaj z drugimi prinašajo dve temeljni poročili. Prvo je: »Slovenija je dežela, kjer sta nebo in zemlja med seboj povezana in uravnotežena«, drugo pa: »Moški in ženski pol bivanja sta med seboj polarizirana in uravnotežena. Tako nastaja med njima ustvarjalna napetost, ki v deželi spodbuja razvoj in preobrazbo.« Likovno se trikotniki iztečejo v podobo, ki jo lahko identificiramo kot Triglav, ter v zvezde, ki jih lahko pojmujemo kot zvezde celjskih grofov, kar je za državni simbol, ki potrebuje zgodovinsko ozadje, potrebno. V principu pa gre za energijsko polje zemlje, ki je povezano z energijskim poljem kozmosa, saj brez te povezave dežela ne more živeti.

Ni čisto nerazumljivo, da takšna razlaga umetnikovega koncepta pri oblikovanju grba zlasti med tistimi ljudmi, ki se bodisi strokovno, včasih pa povsem laično ubadajo z vprašanjem državnih simbolov, še zmerom vzbuja jezo pa tudi posmeh. Tem kritikam je skupno predvsem to, da ne priznavajo nobenih  možnosti oblikovanja državnih simbolov zunaj tradicionalnih heraldičnih pravil, ter to, da avtorjeve razlage običajno niso niti prebrali.  Zahteve, da je potrebno državne simbole, še zlasti grb, radikalno spremeniti, v prvih letih samostojne Slovenije zato sploh niso bile redke, vendar postopoma pojenjujejo. Tudi v skladu z avtorjevim načelom, »da se državnega grba ne da razumeti in tudi vzljubiti, če se ne spozna njegovih razsežnosti.«

Na osnovi tega je  grb oblikovan kot natančna geometrijska kompozicija, katere temelj predstavljata dva enakokraka trikotnika:  “trikotnik nebes” in  “trikotnik zemlje”. Ta dva trikotnika se z vrhovoma stikata v središču spodnje od zvezd. “Zemeljski” del grba je znotraj polariziran; en pol predstavlja vijuganje obeh valovnic, drug pol pa Triglav, ki je sestavljen iz treh enakokrakih trikotnikov. Ti trije skupaj sestavljajo že omenjeni trikotnik zemlje.

Uporabo grba enako kot za zastavo določa Zakon o grbu, zastavi in himni republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi, ki je pri določilih pri grbu še konkretnejši, saj ta simbol po svoji naravi  ne dopušča toliko poljubnosti pri svoji rabi kot zastava. To je razumljivo, saj je uporaba grba  vezana predvsem na pečate in dokumente ter uradne oznake  državnih ustanov, s katerimi se navzven predstavlja država.

Vir: http://www.dvajset.si/prvih-20/pregled/prej-in-zdaj/drzavni-simboli/